Ko naenkrat use zbeži mimo tebe, ko ti naenkrat nič več ni jasno se pravzaprav zamisliš kaj se dogaja okoli tebe. Kako življenje beži, kako bežijo življenja mimo tebe. Ljudje se poslavljajo, ugašajo luči, tečejo solze, jaz pa še kar hodim svojo pot. Ob sebi imam ljudi, ki mi pomagajo kadar je to potrebno. Ljudi, ki mi znajo povedati, da so tu vedno zame.
Ko se takole poslavljam od tebe se zamislim zakaj. Že tako mi ni všeč misel, da se moram posloviti, se še spomnim kaj mi bo tisti dan prinesel. Nič drugega kot slabe spomine. Mogla bom požreti par besed, spregledati nekaj pogledov in preslišati pridigo. Morda je to spet pot, da jo ponovno srečam. Pa nisem tako prepričana, da je to res tisto kar želim. Raje se "žrem" do konca, kot pa da mi spet privrejo na dan solze.

Do ponovnega srečanja...R.I.P.