Ko je dan pretežki. Zamorjen. Otožen. Ko ne moreš nč. Ko si naložiš prevelko breme kr misliš da si sposobn use zadržat u seb. Da boš močen. Za starše. Za kolege. Za sebe. Da se ne smiliš usem po vrsti. Da ne začneš sovražt use okol sebe. Ko začneš človeka pogrešat. Že stotič. Ko se zarad njega zjočeš. Že stotič. Ko se sesipa psiha. Ko si želiš, da bi sam zaspau in se zbudiu u nou dan. Sončn. Svež. Poln energije. Ko si želiš, da pozabiš na vse. Vsaj za trenutek. In sam poslušaš. Gledaš ka se dogaja okol tebe. Ko noben ne ve in ne zastopi ka se dogaja s tabo. Ko greš vsem na žiuce. Seb najbol. Ko ne moreš sovražit tiste ko bi jih hotu. Ko si želiš, da ti ne bo spet treba hodit po tistem dolgem, črnem, solznem sprejemu. Ko si želiš, da bo vse vredi. Ko gledaš objokane obraze okol sebe. Ko si želiš, da ne boš zgubu še ene osebe ko ti velik pomeni. Da ne bo svet prazen. Ko nisi več zmožen it čez vse še enkrat. Ko gledaš na svet izza puloverja s prestrašenimi očmi. Ko zaspiš in upaš, da se boš zju3 zbudu in bo vse vredi. Da bo končn neki. Da se boš premaknu. Ko zadržuješ vse u seb. Ko te je strah. Ko rabiš objem. Pa ni nobenga zraven. Ko noben ne vidi. Ko noben ne gleda.
Takrat vržeš s sebe nasmejano masko in vržeš iz sebe vso breme. Do naslednega dne...


Pa vaš dan?